Sodni prevodi
Sodno overjeni (uradni) prevodi so opravljeni s strani zapriseženih sodnih tolmačev, ki jih imenuje Ministrstvo za pravosodje po splošnem upravnem postopku, urejenem pravilniku o sodnih tolmačih, v skladu z Zakonom o sodiščih. Poleg prevajanja tolmači nudijo tudi storitev ustnega tolmačenja na narokih, pri notarskih in sodnih postopkih, na upravni enoti za prijavo poroke in tudi pri sami ceremoniji ter v drugih primerih, kadar udeleženci v samem postopku uporabljajo jezik, ki ni uradni jezik ustanove/organa.
Sodni tolmač prevaja raznovrstne dokumente, predvsem pa vso uradno dokumentacijo, ki se oddaja na javne/uradne organe in institucije (npr. rojstni, poročni, mrliški listi, spričevala, diplome, potrdila o samskem stanu, potrdila o nekaznovanosti, ipd.).
Za izdelavo sodno overjenega prevoda potrebujemo izvirnik (oz. njegovo overjeno ali navadno fotokopijo), na podlagi katerega tolmač pripravi prevod in ki se priveže k prevodu z narodno državno vrvico. Tolmač na koncu prevoda doda tudi svojo izjavo, kjer navede, kdaj je bil imenovan za sodnega tolmača, s to pa tudi zagotavlja, da je prevod istoveten z izvirnim besedilom. Na koncu opremi prevod še z datumom, svojim podpisom in pečatom. V tujini tovrstnim prevodom pravijo court certified translation ali notarized translation.
Vezava z overjeno fotokopijo se priporoča, ko ne želite, da se za vezavo uporabi original, saj boste tega potrebovali tudi v prihodnosti in za katere tudi težko pridobite duplikate (npr. diploma, spričevala, certifikati). Overjene fotokopije pridobite na Upravni enoti ali pri notarju.
Črno-bela kopija se prav tako lahko veže s prevodom, še posebej takrat, ko pošiljate sodno overjene prevode na ciljno institucijo le v elektronski obliki (sken). Sodni prevodi so natančni prevodi izvirnika, kar pomeni, da četudi se tolmač opazi, da je na listini napaka, te ne sme korigirati in se mora strogo držati izvirnika ter napako prepisati. Kakršnokoli prirejanje podatkov je prepovedano. Prav tako pri sodnem prevodu ni dovoljeno povzemanje besedila, lahko pa tolmač prevede besedilo le delno. To pomeni, da se v izvirniku označi, kateri del se prevaja, v prevodu pa tolmač tudi ustrezno zabeleži, da je ostali del besedila izpuščen na željo stranke ali pa se za to uporabi tudi tujka omissis (izpustitev).
